Radič (Cichorium intybus L.) je listnata zelenjava z značilnim rahlo grenkim okusom, ki je v Sloveniji zelo priljubljena predvsem v jesenskem in zimskem času. Gre za tipično mediteransko rastlino, ki jo v Evropi gojijo že več stoletij, kot solatnico pa so jo poznali že stari Egipčani, Grki in Rimljani. V Sloveniji ima radič dolgo tradicijo pridelave, zlasti na Goriškem, kjer ga gojijo že od 19. stoletja.

Radič dobro prenaša nižje temperature, zato se prideluje pozno jeseni in uživa tudi pozimi, ko je sveže lokalne zelenjave manj. Potrošniki lahko izbirajo med zelenimi, rdečimi ali pisanimi tipi radiča, ki se razlikujejo po obliki listov, barvi in intenzivnosti grenkega okusa. Značilna rahla grenkoba radiča izhaja iz naravno prisotnih grenčin, ki ugodno vplivajo na prebavo.

Hranilna sestava radiča

Radič vsebuje veliko vode in ima nizko energijsko vrednost, zato je primeren za vključevanje v uravnoteženo prehrano. Poleg tega vsebuje prehranske vlaknine ter različne vitamine in minerale.

Med vitamini izstopa predvsem vitamin K, sledita folat (vitamin B9) in vitamin A, prav tako pa vsebuje večje količine tudi molibdena in pantotenske kisline (vitamin B5). Vitamin K je pomemben za strjevanje krvi in zdravje kosti, folat za tvorbo krvi in delitev celic, vitamin A pa za vid, imunski sistem in zdravje kože. 

Radič vsebuje tudi različne bioaktivne spojine, predvsem polifenole in druge antioksidante. Te spojine sodelujejo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom. Vsebnost bioaktivnih snovi se lahko razlikuje glede na sorto radiča ter pogoje pridelave in skladiščenja.

Preglednica: Okvirna hranilna vrednost v 100 g radiča

 *%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP.

Uporaba v prehrani

Radič najpogosteje uživamo surov kot solato, pogosto v kombinaciji z drugimi vrstami zelenjave. Primeren je tudi za pripravo toplih jedi, na primer v rižotah, testeninah ali kot priloga. Ker je radič sezonska zelenjava, ki je na voljo predvsem v hladnejšem delu leta, predstavlja dobrodošlo dopolnitev jedilnika v obdobju, ko je izbira sveže lokalne zelenjave manjša.

Zanimivost

Posebna oblika pridelave radiča je t. i. siljenje, s katerim lahko sveže liste pridelujemo tudi v zimskem času. Postopek poteka tako, da se jeseni radiču najprej izkoplje korenine, ki se nato shranijo v temnem in nekoliko toplejšem prostoru. Korenine se postavijo v vlažen substrat ali pesek, kjer brez svetlobe ponovno poženejo mlade liste. Ker listi rastejo v temi, so običajno svetlejši, bolj krhki in manj grenki kot listi radiča, ki raste na prostem. Tak način pridelave je značilen predvsem za nekatere tipe radiča, med katerimi je najbolj znan t. i. belgijski radič oziroma witloof ter slovenski Solkanski radič. Siljeni radič je zanimiv tudi z vidika sezonske preskrbe z zelenjavo, saj omogoča pridelavo svežih listov v obdobju, ko je ponudba lokalne zelenjave na vrtovih in poljih manjša.

Sorte oziroma lokalne populacije

• Tržaški radič je tradicionalna sorta, ki se že dolgo goji na območju Primorske in okolice Trsta. Poseben je način priprave po obiranju: zunanje liste pogosto odstranijo, notranje rozete pa večkrat operejo v vodi. Tako dobijo svetlejše, nežnejše in bolj krhke liste, ki so zelo primerni za solate.
  
  
• Treviški radič (Treviso) je prepoznaven po podolgovatih rdečih listih z izrazitimi belimi žilami. Pogosto se prideluje s postopkom siljenja, pri katerem rastline po prvem obdobju rasti izkopljejo in jih v temi ter v vlažnem okolju spodbudijo k ponovni rasti. Tako nastanejo čvrsti, podolgovati poganjki z nekoliko milejšim okusom. Zaradi značilne barve, teksture in rahlo grenkega okusa sta obe vrsti radiča priljubljeni tako v svežih solatah kot tudi v toplih jedeh, na primer v rižotah ali pečenih zelenjavnih jedeh.
  
  
• Goriški radič (solkanski radič ali goriška vrtnica) je tradicionalna lokalna populacija radiča, ki izvira z območja Goriške (okolica Nove Gorice). Gre za staro sorto, ki jo na tem območju gojijo že več kot stoletje in je pomemben del lokalne kulinarične tradicije. Posebnost goriškega radiča je njegov značilni videz. Ko rastlino po obiranju očistijo in pripravijo za prodajo, se listi razporedijo v obliko, ki spominja na vrtnico ali cvet. To dosežejo tako, da odstranijo zunanje liste, notranje pa večkrat operejo v vodi, pri čemer ostane kompaktna rozeta svetlejših in nežnih listov. Poleg posebnega videza je goriški radič cenjen tudi zaradi nežnejše teksture in nekoliko manj izrazite grenkobe. Najpogosteje ga uživamo svežega kot solato, pogosto z oljčnim oljem in kisom.
  
  
• Cikorija oziroma katalonski radič ima značilne zelene, globoko narezane liste, ki po obliki nekoliko spominjajo na liste regrata. Rastlina oblikuje večjo, pokončno rozeto z izrazitejšim, nekoliko debelejšim belim steblom. Cikorijo lahko pridelujemo tako v spomladanskem kot tudi v jesenskem času.

Recept

Pečen radič s česnom in zapečenim jajcem

Sestavine

• 3 glavice radiča
• 2 stroka česna
• 1–2 žlici oljčnega olja
• 2 jajci
• sol, poper
• po želji: 1 žlička balzamičnega kisa ali limonin sok
• po želji: 1 žlica naribanega sira (parmezan, grana) ali fete

Priprava

Pečico segrejemo na 200 °C. Radič prerežemo na polovice ali četrtine (da ostane “v kosih”) in ga položimo v pekač. Pokapajmo ga z oljčnim oljem, posolimo in popramo ter dodamo na lističe narezan česen. Nežno premešamo in pečemo 12–15 minut, da radič malo oveni in se robovi rahlo zapečejo (lahko ga vmes obrnemo). V radič naredimo dve “vdolbinici” in ubijemo vanju jajci. Vrnemo v pečico še za 6–9 minut (odvisno, ali želimo mehkejši ali trši rumenjak). Na koncu po želji pokapamo z balzamičnim kisom/limono in potresemo s sirom. Recept lahko pripravite tudi v ponvi. Lahko jemo samostojno, z rezino polnozrnatega kruha, ali kremno polento.