Povzetek

Motnje hranjenja so:

- duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in do telesa. Hrana je pri teh osebah le sredstvo za lajšanje stisk in duševnih bolečin, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve bolečih in neprepoznanih čustev;
- anoreksija, bulimija in prisilno prenajedanje kot najbolj poznane in najpogostejše, med novejšimi pa še ortoreksija in bigoreksija;
- pogostejše pri ženskah, 10 % do 15 % je med obolelimi moških;
- povezane z nesprejemanjem lastnega telesa. Nezadovoljstvo s telesom je pomemben dejavnik tveganja za njihov razvoj. Delež mladostnic, ki so prepričane, da so predebele, je v Sloveniji štirikrat višji od deleža mladostnic, ki imajo na osnovi indeksa telesne mase ugotovljeno prekomerno telesno težo;
- resna motnja, zaradi njih oboleli tudi umirajo. Vsaj ena smrt letno v Sloveniji je posledica motenj hranjenja;
- še vedno povezane s stigmo, zaradi česar številni oboleli še vedno ne iščejo pomoči v zdravstvenem sistemu. Zaradi motenj hranjenja so v stiku z zdravstvenim sistemom pogosteje dekleta, najpogosteje zaradi anoreksije in v starosti od 15 do 19 let;
- lahko tudi v povezavi z nekaterimi športi, umetnostjo in modo;
- v večini ozdravljiva motnja. Predvsem je pomembno, da jih začnemo zdravit čimprej, saj je v tem primeru tudi izzid zdravljenja ugodnješi.


Kaj so?

Motnje hranjenja so resne duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in do telesa ter v resnih motnjahprehranjevalnih navad. Obsedenost s hrano, telesno težo in obliko telesa so pomembni znaki teh motenj, ki vplivajo na telesno in duševno ter socialno zdravje osebe. V nekaterih primerih se lahko te motnje končajo tudi s smrtjo. 

Čeprav ne sodijo med bolezni odvisnosti, imajo številne značilnosti teh bolezni. Misli oseb z motnjami hranjenja se skoraj ves čas vrtijo le okoli hrane, porabe kalorij in telesne teže. Prizadeti izgubijo občutek lakote in sitosti, ob uživanju hrane pa občutijo strah in krivdo. Strah jih je situacij, ko jih drugi vidijo jesti, zato se takim priložnostim izogibajo. Tudi telesna teža, ukvarjanje s kilogrami oziroma številke na tehtnici pomembno vplivajo na njihovo počutje in razpoloženje. Hrana je pri teh osebah le sredstvo za lajšanje stisk in duševnih bolečin, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve bolečih in neprepoznanih čustev. V ozadju se skrivajo težke duševne stiske, nesprejemanje samega sebe in slaba samopodoba.

Videz oseb z motnjami hranjenja je pogosto zavajajoč in ne odraža resnosti bolezni.

Katere vrste poznamo?

Anoreksija, bulimija in prisilno prenajedanje so najbolj poznane in najpogostejše oblike motenj hranjenja. V zadnjem času se pojavljajo še novejše: bigoreksija in ortoreksija. Posamezne oblike motenj hranjenja pogosto prehajajo iz ene v drugo obliko.

Anoreksija

Za osebe z anoreksijo je značilna namerno povzročena prenizka telesna teža, preobremenjenost z obliko svojega telesa in telesno težo ter obupen strah pred debelostjo. Kljub prenizki telesni teži se te osebe počutijo strašno debele, saj je njihova telesna shema motena. Poleg tega ne zaznavajo resnosti, ki jo izrazito nizka telesna teža predstavlja za njihovo zdravje. Vse bolj se umikajo v svoj svet omejevanja hrane in pijače, ob tem pa si obupno želijo zunanjih potrditev in pozornosti. Anoreksija je klic na pomoč, saj se v življenju ne znajdejo več. Z omejevanjem hrane si skušajo zagotoviti občutek kontrole nad lastnim življenjem. Nizko telesno težo vzdržujejo na različne načine z odklanjanjem hrane ali pa z bruhanjem, z uporabo odvajal, diuretikov ali/in s pretirano telesno aktivnostjo,... Običajno se motnja začne v adolescenci, redko pred puberteto ali po 40. letu. Pogosto je pričetek povezan s stresnim dogodkom. Njen potek in izidi so lahko zelo različni. Nekateri motnjo doživijo le enkrat v življenju in po njej popolnoma okrevajo, pri drugih je potek nihajoč z obdobji normalne telesne teže in obdobji ponovitve motnje, pri tretjih pa bolezen poteka dolga leta brez pravega izboljšanja.

Bulimija

Tudi pri bulimiji je prisotna preobremenjenost s telesno težo in obliko svojega telesa, prisoten je bolesten strah pred debelostjo in občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Za motnjo so značilni napadi volčje lakote, ko osebe zaužijejo ogromne količine hrane, temu pa sledijo ukrepi za preprečevanje pridobivanja telesne teže (bruhanje, uporaba odvajal, sredstev za izločanje vode, pretirana telesna aktivnost,…..). Ker imajo osebe s to motnjo večinoma normalno telesno težo, je motnjo težko prepoznati. Najpogosteje se začne v adolescenci, vendar kasneje kot anoreksija. Začetek pred puberteto in po 40. letu ni značilen. Motnja se lahko razvija počasi in dolgo traja, lahko pa se pojavlja občasno z obdobji začasnega izboljšanja, ki jim ponovno sledi prenajedanje.

Prisilno prenajedanje

Prisilno prenajedanje je motnja, za katero so značilni napadi prenajedanja in posledična hitra in pogosta nihanja telesne teže, izogibanje rednim obrokom, nihanja razpoloženja, zaslepljenost glede količine zaužite hrane. Na začetku se napadi prenajedanja izmenjujejo z dietami, na koncu pa ostanejo samo še napadi volčje lakote, ko osebe pojedo bistveno več kot bi zdrav človek zaužil v podobnih razmerah. Osebe s to motnjo jedo hitreje kot je normalno; jedo, dokler se ne počutijo nelagodno site; tudi ko niso lačne, pojedo večje količine hrane; jedo same, ker jih je sram velike količine zaužite hra¬ne; po epizodi se gnusijo same sebi, so depresivno razpoložene ali polne krivde. Prenajedanje jih spravlja v hudo stisko. Pojavlja se najmanj 1x na teden v obdobju treh mesecev. Oseba s to motnjo hranjenja je lahko prekomerno hranjena, ni pa to nujno. Ni prisotnih izravnalnih vedenj za znižanje telesne teže kot pri bulimiji. Običajno se začne v adolescenci, lahko tudi kasneje v življenju. Ko poiščejo pomoč, so običajno starejše kot osebe z anoreksijo ali bulimijo. Prevalenca med polnoletnimi odraslimi ženskami v ZDA je 1,6 % in 0,8 % med moškimi.

Ortoreksija

Osebe z ortoreksijo so obsedene z biološko čisto in neoporečno hrano, kar vodi do izrazitih prehranskih omejevanj, do izločitve celotnih skupin živil, na primer žitaric ali mlečnih izdelkov, do izogibanja živilom, ki vsebujejo umetne dodatke, so bila obdelana s pesticidi ali vsebujejo določene sestavine (sladkor, sol). Osebe z ortoreksijo ob izbiranju hrane doživljajo hudo nerealno zaskrbljenost. Lahko jih skrbi, da njihova prehrana ne dosega visokih meril »čistosti«. Lahko so socialno izolirane, ker se umaknejo iz dejavnosti in odnosov, kjer se drugi ne prilagodijo/strinjajo z njihovim strogim prehranskim režimom. Opozorilni znaki, da se začenja resna motnja hranjenja, se kažejo kot občutki krivde po »zdrsih«, večja samozavest po zaužitju »zdrave« hrane, spremenljivo razpoloženje, anksioznost in depresija. Pri osebah s to motnjo telesna shema ni motena. Ortoreksija je več od težnje po zdravem prehranjevanju. Je resna duševna motnja; oseba s to motnjo je namreč pretirano »dosledna« pri izbiranju in uživanju zdrave hrane, običajno daje prednost kakovosti in ne količini hrane. Obolevajo pretežno ženske v poznem mladostniškem in zgodnjem ter srednjem odraslem obdobju.

Bigoreksija

Osebe z bigoreksijo imajo moteno telesno shemo, zato svoje izredno mišičasto telo doživljajo kot drobno, nerazvito, majhno. Za motnjo je značilno pretirano treniranje, ki vpliva tudi na njihovo socialno življenje. Poleg tega imajo moten odnos do hrane, samozavest pa je odvisna od videza. Poslužujejo se škodljivih vedenj, na primer trenirajo tudi, ko so poškodovani. Moški pogosto zlorabljajo steroidne hormone, ženske pa substance, ki vplivajo na količino telesnega maščevja (amfetamini, efedrin, ščitnični hormoni ali beta agonisti). Osebe z bigoreksijo pogosto niso motivirane za zdravljenje, dokler nimajo resnih telesnih in psihičnih posledic. Obolevajo pretežno moški v poznem mladostniškem ali zgodnjem odraslem obdobju.

Kdo najpogosteje oboleva?

Med obolelimi prevladujejo ženske, od 10 do 15 % je moških. Za dekleta in ženske so motnje hranjenja družbeno bolj sprejemljiva motnja, zato tudi lažje iščejo pomoč.
Kakšno je stanje v Sloveniji?

Slaba samopodoba, velika obremenjenost s telesno težo in visoko nezadovoljstvo s telesom predstavljajo močne dejavnike tveganja za razvoj motenj hranjenja. Vse mednarodne raziskave »Health Behaviour in School-Aged Children« (HBSC) ali slovensko »Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju« od leta 2002 do 2014 pri slovenskih mladostnikih kažejo zelo visoko obremenjenost s telesno težo oziroma zelo visoko stopnjo nezadovoljstva s telesom. Delež tistih, ki so se ocenjevali kot nekoliko ali močno predebeli, se je sicer znižal, a je bila po teh kazalnikih Slovenija vse opazovano obdobje in tudi v letu 2014 še vedno v evropskem vrhu. Na osnovi teh podatkov bi v Sloveniji lahko pričakovali precejšnjo razširjenost motenj hranjenja, celo višjo od evropskega povprečja.

Mednarodna raziskava ECB (Evropskega sveta za možgane) iz leta 2010 je ponudila oceno števila bolnikov z motnjami hranjenja (anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo) v Sloveniji ter oceno stroškov omenjenih motenj. Leta 2010 naj bi pri nas živelo 5951 oseb z motnjami hranjenja, kar je predstavljalo 0,3% slovenske populacije.

Ocene razširjenosti motenj hranjenja so povsod v svetu težke, ker se oboleli iz različnih razlogov trudijo svojo bolezen zanikati ali prikriti, zato so populacijske raziskave drage in neučinkovite. Namesto njih se uporabljajo podatki o obiskih pri zdravnikih prvega kontakta (pediatrih, šolskih in družinskih zdravnikih,…) in zdravljenja v bolnišnicah, ki pa iz več razlogov motnje hranjenja v splošni populaciji podcenijo. Podatki o stiku z zdravstveno službo so za primarno raven precej nižji od prikazanih v ECB raziskavi, poleg tega zaradi izpada nekaterih poročevalcev tudi ne najbolj zanesljivi. V 10-letnem obdobju od 2004 do 2013 je bilo zaradi anoreksije in bulimije ter neopredeljenih motenj hranjenja na primarni ravni 2591 prvih obiskov ali v povprečju 259,1 na leto. Bolj zanesljivi so podatki o številu bolnišničnih zdravljenj. Bolnišnična zdravljenja pa so namenjena le bolnikom z najtežjo klinično sliko. V obdobju od 2005 do 2013 je bilo v Sloveniji zaradi anoreksije in bulimije ter neopredeljenih motenj hranjenja 1109 bolnišničnih zdravljenj pri osebah, starih od 7 do 49 let, 71 % zaradi anoreksije in 29 % zaradi bulimije. 90 % bolnišnično zdravljenih so predstavljale ženske. Zdravljeni v bolnišnicah so bili v 43 % stari od 15 do 19 let, 23 % pa jih je moralo v bolnišnico že med 10. in 14. letom, predvsem zaradi anoreksije nervoze. 91 % vseh bolnišničnih zdravljenj je bilo v opazovanem obdobju pri osebah, starih od 10 do 29 let.

Motnje hranjenja imajo med vsemi duševnimi motnjami najvišjo stopnjo umrljivosti, ki še narašča, najbolj za anoreksijo nervozo. V zadnjih letih so v Sloveniji motnje hranjenja zabeležene kot osnovni vzrok smrti letno vsaj v enem primeru. Dejansko pa vemo, da je teh smrti več, le da so kot osnovni vzrok napačno navedene motnje srčnega ritma, samomor ali kakšen drug zaplet. Povprečna starost umrlih je nizka (34,8 let), kar nakazuje zgoden nastop in kroničen potek teh motenj.

Stigma

Oboleli namerno zmanjšujejo/zanikajo probleme vezane na motnje hranjenja. Vzrokov za to je več, med njimi pa je pomembna tudi stigma. Enostavno ne želijo dobiti diagnoze motnje hranjenja, ker so prepričani, da jim bi to v nadaljnem življenju lahko škodovalo. So pa sicer te osebe pogosti obiskovalci zdravstvenega sistema, celo pogosteje prihajajo v stik z njim, a ne zaradi težav, povezanih z motnjami hranjenja.

Motnje hranjenja v povezavi s športom, umetnostjo in modo

Motnje hranjenja se v povezavi s športom pojavljajo zlasti tam, kjer sta poudarjena videz in nizka telesna masa ali pa se zahteva hitrost, lahkotnost, agilnost. Tako so z visokim tveganjem za nastanek motenj hranjenja povezani: tek in tek na smučeh, smučarski skoki, prosto plezanje, gimnastika, ples, judo, body building in umetnostno drsanje, …. Anoreksija in bulimija sta najpogostejši motnji in resno vplivata na psihično ter fizično zdravje in delovanje športnika. Poleg socialno-kulturnih, družinskih, individualnih in genetskih dejavnikov so pri športnikih za pojav motnje pomembni še za šport specifični (uporaba diet za povečanje učinkovitosti, pritiski trenerjev, zgodnji začetki športno specifičnega treninga, pretreniranost, bolezni oziroma poškodbe in pravila v nekaterih športih) in osebnostni dejavniki tveganja (nagnjenost k visoki discipliniranosti in tekmovalnosti, specifičen odnos s svojim telesom). Raziskave, ki proučujejo razširjenost motenj hranjenja pri športnikih, kažejo, da je njihova pojavnost med športniki od 0 % do 19 % in med športnicami od 6 % do 45 %, seveda pa pri različnih športih zelo različna.
Poleg nekaterih športov se motnje hranjenja pogosteje pojavljajo tudi v baletnih in manekenskih krogih ter med fotomodeli.

Zdravljenje motenj hranjenja

Zdravljenje motenj hranjenja vključuje različne obravnave (medicinsko, psihotera¬pevtsko, edukativno, dietetično in farmacevtsko), odvisno od stopnje izraženosti in vrste motnje. Z zgodnjim odkrivanjem in zdravljenjem, se pomembno izboljša prognoza. Cilj zdravljenja je doseči in vzdrževati normalno telesno težo; ustaviti vse škodljive oblike hranjenja (omejevanje hrane, prisilno prena¬jedanje, očiščevalna vedenja) in pretirano telesno aktivnost; razrešiti nezdrava prepričanja in jih nadomestiti z zdravimi pogledi nase, neodvisnimi od telesne teže in oblike telesa ter vzpostaviti zdravo obvladovanje čustev in vedenja. Vključuje tudi zdravljenje pridruženih psihiatričnih in somatskih motenj ter načrtovanje preprečevanja ponovitve motnje na daljši (petletni) rok.