Breskev (Prunus persica) je listopadno drevo, katerega domovina je Kitajska. Zgodaj spomladi drevo obarvajo rožnati cvetovi. Ime persica se na naša na Perzijo od koder so jo prinesli Grki, nato pa k nam v 3.-4. stoletju Rimljani. Spada v rod Prunus, ki sicer vključuje tudi češnje, marelice, mandlje in slive.

Zanimiva dejstva o breskvah

  • Zaradi tesne sorodnosti, je seme v notranjosti koščice breskve zelo podobno mandlju, pogosto se uporablja za izdelavo cenejše različice marcipana, znanega kot percipan.
  • Breskve in nektarine sodijo v isto vrsto, čeprav jih komercialno štejemo za različno sadje.
  • Prunis persica v dobesednem prevodu pomeni perzijska sliva. Stari Rimljani pa so breskev imenovali Malum persicum, kar pomeni perzijsko jabolko.
  • Število cvetov na drevesu breskev je potrebno redčiti, saj le tako zagotovimo prostor in hranila za razvoj plodov, v nasprotnem primeru bi bili plodovi majhni in brez okusa.

Znanih je več sort breskev. Pomemben je čas zorenja, ki loči breskve v dve kategoriji; odvisno od tega ali se meso pri rezanju drži koščice ali ne. Kostenice, katerih meso se ne loči od koščice, zorijo najprej, medtem ko cepke, pri katerih se meso zlahka loči od koščice, zorijo kasneje. Kostenice so primernejše za uživanje, cepke pa navadno uporabljamo za konzerviranje. Meso je lahko bele do temno rumene barve ali celo rdeče barve, odvisno od sorte. Breskve z belim mesom so običajno zelo sladke z malo kislosti, medtem ko pri rumenih prednjači kiselkasti okus, ki postane bolj sladek, ko breskev dozori in se zmehča.

Breskve
Gojenje breskev

Breskve rastejo v dokaj omejenem območju, najbolj jim ustreza suho podnebje (pri nas so to obalne in vinogradniške lege) in globoka peščeno-ilovnata tla, medtem ko lege s pozebo, težkimi in mokrimi tlemi ter senčni predeli, niso primerni za gojenje breskev. Druga klimatska omejitev je spomladanska pozeba, saj zacvetijo precej zgodaj (nekatere že marca), če se temperature spustijo pod -4°C, pride do poškodb cvetov, kar posledično pomeni, da takrat ni pridelka. Prav tako je za gojenje manj primerno podnebje z obilnimi padavinami pri temperaturi pod 16 °C, saj vlažne razmere ustvarjajo ugodne pogoje za razvoj glivične bolezni imenovane breskova kodravost. Za dozorevanje pridelka pa so potrebne precej visoke temperature, najbolj jim ustreza poletna vročina med 20 in 30 °C.


Hranilna sestava breskev

89% svežega breskvinega mesa predstavlja voda. Srednje velika breskev, ki tehta približno 100 g vsebuje 46 kilokalorij ter slaba 2 grama prehranske vlaknine. Breskev ne vsebuje pomembne količine vitaminov ali mineralov, je pa odličen vir antioksidantov – vsebovanih antocianinov, ki jim sicer dajejo značilno rdečo barvo.


Preglednica: Hranilna vrednost 100 g breskvev

 

v 100 g breskev

% PDV*

Energija (kcal)

46 kcal

 

Beljakovine (g)

0,8

1%

Ogljikovi hidrati (g)

10,3

5%

Maščobe (g)

0,08

0%

Sladkor (g)

8,14

13%

Prehranske vlaknine (g)

1,9

11%

Vitamin C (mg)

9,5

12%

Vitamin E (mg)

0,96

8%

Niacin (mg)

0,806

5%

Kalij (mg)

192

10%

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP


Skladiščenje breskev

Najbolj optimalni pogoji za shranjevanje breskev so pri temperaturi 0°C in visoki vlažnosti zraka. Breskve so zelo hitro pokvarljiv sadež, v kolikor jih ne zaužijemo v roku dveh tednov, jih je potrebno konzervirati oziroma predelati v izdelke kot so: kompoti, marmelade, sokovi, pite itd.


Recept:

Breskve s skuto in meliso

na osebo:

- 1 breskev 
- 2 žlici puste skute/quarka/skyra/grškega jogurta
- sveži lističi melise

Breskve narežemo na koščke, dodamo skuto in naložimo v kozarec ter potresemo z lističi sveže melise.

 

Viri in dodatna literatura

  • Bassi, D., Mignani, I., Spinardi, A., & Tura, D. (2016). Peach ( Prunus persica (L.) Batsch). Nutritional Composition of Fruit Cultivars, 535–571. doi:10.1016/b978-0-12-408117-8.00023-4 
  • Blattný, C. (2003). Peaches And Nectarines. Encyclopedia of Food Sciences and Nutrition, 4415–4420. doi:10.1016/b0-12-227055-x/00896-8
  • Elsadr (Abu Eesa), H. T., & Sherif, S. (2016). Peaches and Nectarines. Encyclopedia of Food and Health, 270–276. doi:10.1016/b978-0-12-384947-2.00527-4
  • Manganaris, G. A., & Crisosto, C. H. (2020). Stone fruits: Peaches, nectarines, plums, apricots. Controlled and Modified Atmospheres for Fresh and Fresh-Cut Produce, 311–322. doi:10.1016/b978-0-12-804599-2.00017-x