Kumara (Cucumis sativus L.) je široko razširjena kulturna rastlina iz družine bučevk (Cucurbitaceae), kamor sodijo tudi buče, melone in lubenice. Je ena najbolj priljubljenih zelenjadnic na svetu, čeprav jo botanično uvrščamo med sadje, saj se razvije iz cveta in vsebuje semena.

Izvor kumar ni povsem pojasnjen, vendar naj bi izvirale iz tropskega in subtropskega klimatskega območja. Dokazi kažejo, da so kumare v vzhodni Aziji gojili že več kot 3.000 let nazaj. Iz Indije naj bi se razširile v Grčijo in Italijo, kjer so bili Rimljani še posebej navdušeni nad njimi.  Po Pliniju starejšem naj bi imel cesar Tiberij kumare na mizi vsak dan, tako poleti kot pozimi. Da bi jih imel na voljo skozi vse leto, so Rimljani menda uporabljali načine gojenja, podobne rastlinjakom. Po antičnem obdobju so se kumare v Evropo razširile v srednjem veku, po vsej verjetnosti iz Bizanca, kasneje pa še v Ameriko. Danes se kumare gojijo na kmetijah, v rastlinjakih, na njivskih površinah in domačih vrtovih po vsem svetu, zlasti v tropskih in subtropskih območjih. Največje proizvajalke so države v Aziji, zlasti Kitajska, ki prideluje večino svetovne proizvodnje. V Evropi pridelamo približno 14% svetovne proizvodnje kumar. Med državami po količini pridelave izstopata Ukrajina in Ruska federacija, medtem ko se na tretje mesto uvršča Nizozemska.

Kumara je enoletna rastlina. Koreninski sistem ima močno razvit, razveja se do globine 0,5 m  do 1 m. Steblo se imenuje vreža in zraste do 10 m. Vreža lahko leži na tleh, če ima oporo, pa se ob njej vzpenja s pomočjo vitic. Plodovi so lahko različnih oblik. Na spodnjem delu je koničast ali širok, na prerezu pa okroglast, trikoten ali kvadraten. Njegova barva je najpogosteje temno zelena, pojavljajo se tudi sorte v svetlejši barvi, ki se sveti ali z svetlejšimi progami. Odtenek pa je odvisen tudi od posamezne zrelosti.

Vrste kumar

Poznamo več vrst kumar, ki se med seboj razlikujejo po obliki, dolžini vrež in internodijev, olistanosti rastline in hitrosti razvoja. Glede na uporabo kumare lahko delimo na:

  • solatne kumare, pri katerih je tržna pridelava pogosto vezana predvsem na rastlinjak ali tunel,
  • kumare za vlaganje, ki jih pridelujemo večinoma na prostem in so namenjene vlaganju v kis,
  • posebne in tradicionalne vrste, kot je limonska kumara, ki je okrogla, rumena in spominja na limono.

Hranilna sestava

Kumara je živilo z nizko energijsko vrednostjo, saj 100g vsebuje zgolj 14 kcal oz. 58 kJ. Sestavo predstavlja večinoma voda (96 %), med suho snovjo pa prevladujejo ogljikovi hidrati. Sicer pa je kumara dober vir vitamina K, vitamina C ter minerala kroma.

Kumare

Preglednica: Hranilna vrednost na 100g kumare (solatna)

 

v 100 g kumare

% PDV*

Energijska vrednost (kcal/kJ)

14 / 58

1 %

Beljakovine (g)

0,8

2 %

Ogljikovi hidrati (g)

2,6

1 %

Maščobe (g)

0

0 %

Sladkor (g)

1,7

 2 %

Prehranske vlaknine (g)

0,6

 2 %

Vitamini in minerali

    

Vitamin A (µg)

62

8 %

Vitamin K (µg)

13

21 %

Vitamin C (mg)

14

18 %

Vitamin B7 (mg)

0,9

2 %

Folna kislina (µg)

15

8 %

Kalij (mg)

157

8 %

Mangan (µg)

45

 2 %

Kalcij (mg)

20

 2 %

Krom (µg)

14

35 %

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP in druge baze

Uporaba

Kumare so izjemno vsestranska zelenjava, ki jo najpogosteje uživamo sveže, kot del solate, v sendvičih ali namazih. Zaradi svoje hrustljavosti in osvežujočega okusa, se ujamejo z jogurti in siri. Pogosto jih pripravljamo tudi kot vložene kisle kumarice, ki dodajo jedem kislost in teksturo. V Mediteranski kuhinji so nepogrešljive. V Grčiji je zelo priljubljen tudi jogurtov namaz s kumaricami, tzaziki, v Turčiji pa podobno jed poznajo kot cacik. Kumare se prav tako odlično obnesejo v svežih juhah, smoothijih ali kot dodatek k svežim začimbam in zeliščem, saj nežno uravnotežijo intenzivne okuse.

Skladiščenje

Za optimalno skladiščenje kumar, je priporočena temperatura med 7 in 12 °C pri visoki relativni vlagi (90-95 %). Kumarice so občutljive na mraz, zato lahko daljše skladiščenje pod 7 °C povzroči poškodbe. V hladilniku lahko zdržijo le nekaj dni. Pri temperaturi nad 10 °C pa se lahko obarvajo rumeno po približno 10 dneh.

Zanimivosti

  • Latinske ime za kumaro, cucumis sativus izhaja iz antičnega imena za kumaro kykyon ali kikyon in latinskega pridevnika sativus, ki pomeni sajen ali gojen (iz glagola serere -  sejati). Pridevnik se uporablja pri rastlinah, ki se gojijo, v nasprotju s prosto rastočimi.
  • Največja pridelana kumara naj bi merila 113.4 cm in tehtala skoraj 14 kg.
  • Kumare lahko vsebujejo oziroma proizvajajo naravne kemične spojine, imenovane kukurbitacini, zaradi katerih imajo grenak priokus. Glavna naloga teh spojin je zaščita rastline pred insekti in drugimi škodljivci. V večjih količinah so kukurbitacini lahko tudi strupeni za ljudi, zato so sodobne vrste kumar in drugih bučnic vzgojene tako, da jih vsebujejo zelo malo ali skoraj nič.
  • Svežina kumar izvira predvsem iz njihove visoke vsebnosti vode. Voda ne absorbira toplote tako hitro kot zrak, to pomeni, da je potrebne več energije, da se segreje notranjost kumare, kot pa zrak, ki jo obdaja. Posledično je notranjost kumare vedno nekoliko hladnejša od zunanjega zraka.

Recept

Osvežilna kumarična solata z jogurtom in belim fižolom

Sestavine (2 porciji)

  • 2 srednje veliki sveži kumari
  • 4 žlice kuhanega belega fižola
  • 150 g grškega jogurta
  • 1 žlica oljčnega olja
  • 1 strok česna, drobno sesekljan
  • sok polovice limone
  • svež peteršilj, koper ali meta
  • sol, poper

Priprava

Kumare temeljito operemo in narežemo na tanke rezine ali polmesece. V skledi zmešamo grški jogurt, oljčno olje, sesekljan česen in limonin sok. Dobro premešamo, da dobimo kremasto omako. Omako premešamo s kumarami in fižolom, nežno premešamo ter začinimo s soljo in poprom. Potresemo s svežim nasekljanim peteršiljem, koprcem ali meto in pokapljamo z oljčnim oljem. Solato postrežemo takoj ali pa jo za 15–20 minut postavimo v hladilnik, da se okusi povežejo.

Video recept

 

Viri in dodatna literatura